Mala Afrika sredi Pariza

Pa je to dejansko Pariz? Za spremembo bi vam rad predstavil tisti del mesta, v katerega turisti zaidejo bolj poredko – četrt Goutte d'Or, malo Afriko na severu francoske prestolnice.

Ime v prevodu pomeni zlata kapljica, dobila pa ga je po ulici, ki jo prečka od zahoda proti vzhodu, še prej pa se je tako imenovala vas, kjer so nekoč izdelovali dragoceno vino. Čeprav leži tik ob Montmartru, je Goutte d'Or del Pariza postala šele leta 1860 in takoj zaslovela kot obrobje mesta, kamor so Parižani odhajali na poceni vino ter prostitutke, za stalno pa so se tam naseljevali revni priseljenci. Prizore tamkajšnje revščine in umazanije je pridno popisoval že realist Emile Zola.
»Z obrazi, mračnimi od lakote, so zgarani delavci z ogromnimi koraki stopali po pločniku in vstopili v pekarno nasproti. V bližini pekarne je bila prodajalna zelenjave; v njej so prodajali ocvrt krompir in užitne rake s peteršiljem,« je Zola slikovito opisal tamkajšnji utrip.
 

Ni na turističnih razglednicah 

In kaj se je spremenilo od takrat? Tu še vedno živijo predvsem revni ljudje, res pa je tudi, da pakistanski ulični prodajalci namesto rakov s peteršiljem in krompirjem prodajajo pečeno koruzo, v kavarnah pripravljajo severnoafriški kuskus, na uličnih vogalih pa mladi Afričani prodajajo ponarejene cigarete. 

Televizijska postaja Fox News je Goutte d'Or po terorističnem napadu na satirično francosko revijo Charlie Hebdo leta 2015 po krivici razglasila za območje, ki je preveč nevarno za obisk. Zaradi tega tudi ni bilo turistov. Jacqueline Nga Mpii, ustanoviteljica in lastnica kulturne agencije Mala Afrika, ki turistom pomaga odkrivati najboljše dele afriške kulture v Parizu in med drugim ponuja tudi turistične obiske četrti Goutte d'Or, se je odločila, da je to treba spremeniti. 

»Zadnjih pet let sem posvetila ozaveščanju o tem, kaj pomeni biti oseba afriških korenin v turistično najbolj obiskanem mestu na svetu,« je Nga Mpii povedala v promocijskem filmu, v katerem vabi k ogledu tistega dela Pariza, ki ga ni na turističnih razglednicah.

Slavni »Gare du Nord«

Če v Pariz z vlakom prihajate z vzhoda, iz Italije, Nemčije ali vzhodne Evrope, potem boste prispeli v samo središče 10. okrožja. Vlak bo ustavil na eni od dveh ogromnih postaj, ki sta bili zgrajeni davnega leta 1840. Tudi moj Thalys, hitri vlak iz Nizozemske, je prispel na Gare du Nord oziroma na Severni železniški postaji.

Bil je lep pomladni dan in na peronu me je že čakala nekdanja sošolka Tamara, večna študentka, ki je po zaključenem študiju v Rusiji pridobila celo vrsto diplom univerz po vsem svetu. V času mojega obiska je študirala na Sciences Po, prestižni pariški šoli političnih znanosti. Ker je po osnovni izobrazbi strokovnjakinja za afriške študije, poleg angleščine in francoščine do potankosti obvlada tudi jezik bombara, uradni jezik Malija, osme največje afriške države. »Sprehodiva se malo po okrožju, kjer imam opravek. Všeč ti bo,« pravi Tamara in ne preostane mi drugega, kot da ji sledim. 

Po nekajminutnem pogovoru se izkaže, da je gostiteljica primorana iskati novo stanovanje, zato se ji mudi na ogled, ki so ji ga priporočili znanci. Potniki so se z železniške postaje začeli premikati proti metroju, ali pa so sedli v taksi in se odpeljali na Boulevard de Magenta, ali pa morda na ulico Lafayette, ki vodi do veličastne trgovine z istim imenom in pooseblja meščanski šik in blagostanje. Midva sva jo mahnila v nasprotno smer, mimo prazne stene, prekrite z grafiti, vse do umazanega Boulevard de la Chapelle, po katerem od začetka 20. stoletja vozi nadzemna linija metroja.
 

Migranti in hipsterji

Pariz je absorbiral toliko sanj, želja in življenjske sile – tako posameznikov kot celotnih narodov, da je postal ogledalo, ki odseva ves svet. O francoski metropoli zato rad razmišljam kot o observatoriju, o pariških ulicah pa kot o teleskopih: če se zazrete vanje, se vam odprejo svetovi. 
Že v prvih minutah poznanstva se mi je Pariz zdel drugačen od preostale Evrope, kot da bi bil v resnici veliko bližje ekvatorju.

Obkrožali so me temnopolti moški z afganistanskimi astrahanskimi kapami, v pestrih afriških srajcah in modrih tuareških oblačilih. Kot začaran sem strmel v eksotične Afričanke, pokrite z večbarvnimi rutkami, izpod katerih je kukalo na tisoče kitk, ter ortodoksne muslimanke, od glave do pet pokrite v črna oblačila. Med mojim prvim obiskom v Franciji namreč še niso prepovedali nošenja hidžaba na javnih mestih. V prodajalni z imenom Halal so bradati moški tiho kadili vodno pipo, v bližini pa je Afričan z dreadlocksi na beli rjuhi razstavil vse svoje bogastvo – ponarejene torbice in superge znamke Louis Vuitton. Zaprašeni trg na vogalu ulic Chapelle in Caplat je dajal videz borze dela. Naokoli je postopalo na desetine Arabcev, ki mimoidočim niso namenjali nikakršne pozornosti, saj jim niso imeli kaj prodati, razen morda delovne sile. 

Ker se s Tamaro nisva videla že od diplome, sva si najprej izmenjala novice preteklih let, potem pa sem jo vprašal, kam sva namenjena. »V 18. okrožju, kjer se trenutno nahajava, so najcenejša stanovanja v Parizu,« je odgovorila brez oklevanja. V tem delu mesta živi na tisoče migrantov, zato je četrt Goutte d'Or, kamor se je nameravala preseliti moja znanka, daleč najbolj barvit del mesta. V njem je kar 300 afriških restavracij in trgovin z afriško hrano in modo, med drugim tudi priznanih blagovnih znamk, na katere prisega celo slavna pevka Beyoncé. 

Tu živeče Poljake, Italijane in Špance so po II. svetovni vojni izrinili priseljenci iz Severne Afrike oziroma držav Magreba (arabsko: al-magrib al-arabi, kamor spadajo Alžirija, Maroko, Tunizija, Libija, Zahodna Sahara), do koder se je razširila arabska kultura in kjer so bile francoske kolonije. Kot prvi so se pojavili alžirski trgovci, med alžirsko vojno pa so francoske oblasti to območje že obravnavale kot alžirsko enklavo. Potem je začelo prihajati vse več Afričanov iz podsaharske Afrike. Do leta 2000 so na tem območju živeli predstavniki 56 narodnosti, vključno z Romuni, Indijci, Vietnamci, prevladovali pa so priseljenci iz globin črne celine: iz Senegala, Malija, Kameruna, Gvineje. 

Konec leta 2000 je bil vsak tretji prebivalec te četrti tujec. Za primerjavo: v celotnem Parizu je tujec v povprečju vsak šesti prebivalec. Od belcev so se tukaj naseljevali bodisi slabo plačani delavci bodisi mladi predstavniki meščanskega boemskega razreda, ki jim pravijo preprosto bobo z iPhoni in službami na področju trženja. Njihova invazija na to okrožje ni le posledica nizkih cen stanovanj, temveč tudi gentrifikacije – politike mestnih oblasti za razvoj četrti, ki vključuje podporo modnim in oblikovalskim ateljejem ter drugim hipsterskim podjetjem.
 

Afriška kulinarika in čarovniki 

Kmalu sem opazil, da sva skorajda edina Evropejci na celotni ulici. Mala Afrika je svet zase, delno izoliran od preostalega mesta. Z vzhoda zaradi železniških tirov, s severa pa z ogromnim in ne povsem varnim emigrantskim predmestjem Saint Denis. »Goutte d'Or je skrivni zaklad Pariza,« je Tamara začela uvod v zgodovino te četrti. »Tukaj je mogoče najti karkoli.« 

Vhod v četrt je podzemna postaja Barbès - Rochechouar, zgrajena leta 1903, ki se je je še do pred kratkim držala ogromna trgovina Tati, v kateri so prodajali poceni oblačila, a žal ni preživela pandemije in spremembe lastnika, prav tako prišleka iz Alžirije. Zdaj so tam ostale samo še trgovinice z dragimi, zelo kakovostnimi tkaninami, izdelanimi na Nizozemskem, ki so med Afričani zelo cenjene. V bližini je studio afriških čarovnikov – marabutov, za katere v metroju delijo oglase, ki jih ima Tamara celo zbirko. Marabut je v državah Magreba pa tudi v Zahodni Afriki ime za muslimanskega svetnika ali preprosto učitelja v medresah oziroma muslimanskih šolah, v Parizu pa ni samo strokovnjak za šeriatsko pravo, temveč tudi napovedovalec prihodnosti, s katerimi se prebivalci radi posvetujejo o vseh vprašanjih.

Afriške četrti Pariza so po pestrosti prebivalcev v popolnem nasprotju s sterilnim sijajem meščanskih okrožij na severozahodu Pariza. »Tukaj je kot v resničnem življenju,« pravi Tamara. Pot nadaljujeva mimo frizerskega salona in trgovin z barvnim tekstilom, nato pa vstopiva v trgovino z napisom »Produits Exotiques«, kjer v nos udari vonj posušenih rib. Po zanikrnih škatlah so razmetane korenine različnih velikosti in oblik, od katerih prepoznam samo sladki krompir in manioko. Od drugih kupcev izvem, da iz smrdljivih rib pripravljajo juhe in omake. Tamara se medtem pogovarja s prodajalcem, ki se mi skrivnostno nasmehne. »Rekla sem mu, da ti ni všeč vonj,« se zasmeje prijateljica. 

Prodajalec mi takoj začne razlagati, da se ob morebitnem obisku v Gani ne bom mogel upreti jedi, ki je »všeč vsem belcem, zato bo zagotovo všeč tudi tebi«. Imenuje se red-red, narejena pa je iz plantaina, nezrele banane, ki jo Afričani uporabljajo kot zelenjavo, ter popra, fižola, paradižnika, rdečega palmovega olja in zdrobljene suhe ribe.

Pogovori o hrani zbudijo lakoto, zato Tamara v lokalu brez napisa naroči obrok za dva in po precej dolgem čakanju nama obilna temnopolta ženska v kartonski škatli postreže temen pire, ki je zalit z omako ostrega vonja. »Izvoli fufu z omako iz mesa in ribe,« ponudi kulinarično doživetje.

Gre za tipično zahodnoafriško jed iz praženega plantaina, ki po videzu spominja na kvašeno testo, v njej pa prevladuje poper, zato z moledujočim glasom prosim, naj mi prinesejo še riž, ki je ogromen, zlate barve in na moje veselje zelo okusen. Gre za jed, ki jo Afričani uživajo kar z rokami, meni pa za vsak primer prinesejo vilice. »Mudi se nama,« kulinarično dogodivščino prekine Tamara in ležerno doda, »sicer pa je tukaj dovoljeno zamujati, saj to počnejo vsi in proti temu ni zdravila.«
 

Stanovanje à l'époque

Ne povsem brez težav najdeva stavbo, ki je resda nekoliko dotrajana, a še vedno precej impresivna. Odpreva masivna vrata in se povzpneva nekaj nadstropij, kjer naju sprejme prijazna Maročanka. Vhod je spodoben, notranjost pa tako miniaturna, da se v troje le s težavo stlačimo vanjo.

Stanovanje je sestavljeno iz ene sobe in mikroskopske kuhinje, v kateri štedilnik nadomešča prenosni gorilnik na plin, kot hladilnik pa služi globoka niša pod oknom. Dekleti se zapleteta v glasen pogovor, sam pa poskušam ugotoviti, kje je stranišče. Našel sem ga nadstropje višje, delilo pa si ga je več stanovalcev stavbe. »Arhitektura iz časov à l'époque,« pravi črnolasa Jeanne, ki v smehu pojasni, da je ime dobila v čast Jeanne d'Arc. 

Ob moji vrnitvi sta bili dekleti že udobno zleknjeni na jogiju, ki je nadomeščal posteljo, in pili bordojca. Žana je kadila, cigaretni dim pa se je valil proti ogromnemu oknu, s katerega se je odpiral pogled na pisano dvorišče in veličastno nebo ob sončnem zahodu. »Saša, prišli smo do aperitiva,« je slovesno naznanila Tamara in nadaljevala, da ji je stanovanje sicer všeč, vendar ni primerno zanjo. Samo pred nekaj urami sem pripotoval v Pariz, zdaj pa sem se že znašel v mali Afriki, razmišljam sam pri sebi in se počutim naravnost čudovito. 

Steklenica vina je prazna in družba je iz minute v minuto številnejša. Po telefonu povabim še Gerarda, francoskega znanca, ki mu poskušam razložiti, kje sem. Nepravilno izgovorim ime metro postaje, kar prisotni pospremijo s smehom. Ko odhajamo, slišimo klic mujezina, ki vabi k večerni molitvi. 

Ocenjujejo, da v Parizu živi več muslimanov kot v kateremkoli drugem mestu v Evropski uniji. Po oceni iz leta 2010 jih je okoli 1,7 milijona, kakšna pa je številka danes, ne ve nihče, saj uradna statistika ne obstaja. V vsej Franciji je danes okoli 3,4 milijona muslimanov, kar je prav tako samo ocena. Ker je Francija po ustavi sekularna država, se omenjenih podatkov ne sme zbirati, vprašanje o veroizpovedi je namreč osebna stvar vsakega posameznika. Vprašanje o statusu muslimanske skupnosti je politizirano, da ne rečemo eksplozivno. 

Povod za državni sekularizem sega v leto 2011, ko so oblasti sprejele prepoved opravljanja namaza oziroma muslimanske molitve na ulicah Pariza in drugih francoskih mest. V 18. okrožju je bilo včasih precej mošej, med katerimi je največja sprejela kar 4000 vernikov, a so jo pred dvema desetletjema zaprli. Da bi molitev pregnali z ulic, so oblasti zapuščena skladišča začele predelovati v molitvene dvorane, kot tolažilno nagrado pa so muslimanski verniki leta 2013 na naslovu Rue Léon 19 dobili tudi Inštitut islamske kulture. Nahaja se v super modernem poslopju, ki je stalo kar 30 milijonov evrov in je tudi sicer privilegiran inštitut, saj vključuje molilno sobo, kar je za sekularno Francijo precedens brez primere.

Brezskrbna lahkotnost Pariza

Francozi se silno radi pritožujejo in med drugim pravijo, da se konec aprila v Parizu segreje samo zato, da bi bil začetek maja hladen in deževen. Tako je bilo tudi med mojim prvim obiskom. Kot običajno je ves čas deževalo in ne vem, zakaj, vendar pariškega vremena ne bi označeval s pridevnikom deževno, kot radi rečemo za London. Ves čas imaš občutek, kot bi drobne kapljice nenehno visele v zraku in ustvarjale meglico, ki na soncu zažari z rumenkastim odtenkom.

Dežuje in hkrati ne dežuje, mesto cvetočega kostanja pa je v tem času še posebej čudovito. 
Če se sprehajate po ulici Goutte d'Or ali po vzporedni ulici Myrha proti aveniji Barbès in jo prečkate, se bo pot začela vzpenjati na vrh enega od štirih pariških gričev – Montmartre, ki ga krona katedrala Sacré-Cœur, zgrajena med letoma 1875 in 1914. Od tam se odpira najlepši pogled na Pariz! Zazdi se ti, da lebdiš v ogromnem zračnem mehurčku, tvoje oko pa se najprej ustavi na veličastni kupoli Panteona, nato pa se premakne na 210-metrski nebotičnik Tour Montparnasse, ki je bil zgrajen v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. 

Neštetokrat sem se povzpel na ta hrib, ki so si ga v času impresionistov prisvojili umetniki, in ugotovil, da je pogled na mesto najlepši spomladi ter tik pred sončnim zahodom. Takrat se Pariz z vrha hriba zdi, kot da bi se utapljal v rožnati meglici, v zraku pa lebdi sladkoba cvetja, hrane in sreče. Ko se stemni, naravno svetlobo nadomesti morje umetnih luči pred tvojimi nogami, zemlja pa zažari do samega obzorja.

Naša družba, ki se je namestila na stopnice stolnice, se je tistega pomladnega večera raztopila v množici veselih ljudi – na stotine brezskrbnih flâneurjev, kot z lepo francosko besedo iz 19. stoletja pravimo sprehajalcem, ki iščejo zadovoljstvo, kje drugje pa bi jim rekli preprosto postopači. Govorili smo drug čez drugega in si tovariško izmenjevali cigarete in pijačo. Z eno besedo – bili smo zadovoljni s tako brezskrbno lahkotnostjo, kot je mogoča samo v Parizu.

Toda, ali res samo tam? Sam sem nekaj podobnega doživel samo še v Jemaa el-Fnaa v Marakešu, ki mu pravijo največji trg v Afriki in največja restavracija na svetu. Isti sladkobni veter in enaki zvoki veselja, v katerem je bilo komaj mogoče razločiti francosko besedo.

S tako lahkotnostjo, kot me je Pariz sprejel, se je od mene tudi poslovil. V francoski prestolnici sem živel manj kot leto dni, v malem stanovanjcu v bližini Velike mošeje na desnem bregu Sene, kar je tudi razlog, da sem postal velik ljubitelj baklave in metinega čaja, ki ga obiskovalcem ponujajo v bistroju na dvorišču mošeje. Priljubljen pariški obred sem si privoščil vsakič, ko sem se znašel v Parizu, tudi maja 2017, ko me je pot iz čisto nostalgičnih vzgibov ponovno zanesla tudi v Goutte d'Or. 

Ulica je bila sprva mračna, neobičajno tiha in zapuščena, potem pa se je nenadoma razživela. Ko so televizijske postaje razglasile, da je zmagovalec predsedniških volitev Emmanuel Macron, so četrt preplavili vzkliki veselja in začelo se je slavje, kakršna se spontano razvijejo ob zmagi najljubše nogometne ekipe. Iz poslopja je izstopila skupina Afričank in ena od njih me je izzivalno pogledala, se zasmejala ter slovesno oznanila: »Nous avons gagné, monsieur!« 

Tisti večer so v 18. pariškem okrožju slavili svojo zmago.

Članek je bil objavljen v reviji Gea

Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.

Več o reviji Gea >